Že nekaj časa sem pokašljevala, vendar simptomi niso bili tako hudi, da bi obiskala zdravnika, če bi ga že prej mogoče imunoterapija ne bi bila potrebna, ker ne bi zbolela. Na kar me je mož prisilil, da sem po pol leta le šla in izvid je bil alergijska astma. Šok zame, zdravnica me je tolažila, da obstaja danes imunoterašija za to in da se lahko pozdravim.

Nisem še bila pripravljena premišljevati o tem, ker sem se počutila krivo, da nisem šla do zdravnika že prej in bi mogoče astmo preprečila, da ne bi prišlo do kroničnega vnetja dihal. To so bili težki dnevi in bolj ko mi je mož hotel povedati, da je imunoterapija sedaj tista, ki mi lahko pomaga, bolj ga jaz nisem poslušala, bila sem v svojem svetu krivde. 

Ko sem to predelala in sem se zbudila, sem se zavedala samo ene stvari, da moram poskrbeti za sovje zdravje, kar sem pač sedaj naredila, na žalost poti ni več nazaj, sedaj moram naprej, da ne bo prepozno. Dobila sem pumpico za dihanje, vedno ko sem jo prijela v roke in morala narediti vdih sem se skoraj zjokala. Nisem mogla prenesti tega, da jo imam in takrat sem se prepričala, da mi bo imunoterapija pomagala, nisem še vedela kako, ker se še nisem pozanimala glede tega. 

Ko sem obiskala zdravnico, je komplicirala na veliko tako dolgo, da sem se vstala in zapustila ordinacijo, klicala me je nazaj, pa nisem šla. Šla sem na internet in poiskala kje je samoplačniška imunoterapija, poklicala in se naročila na pregled. Od takrat naprej gre na boljše, tako moje zdravstveno stanje, kot tudi psihično. Takoj ko sem stopila skozi ta vrata, kjer je bila na voljo imunoterapija, sem bila odločena, da se bom pozdravila, da ne bom več potrebovala pumpice. Non stop sem si govorila, ti to zmoreš in imunoterapija ti bo pomagala pri tej bolezni, nič me več ni moglo ustaviti, delala sem še samo na tem, da ozdravim in se rešim astme. …