Še tik preden smo šli na morje, sem šel pogledat, kako rastejo naši lešniki in povedal ženi, da letos ne bomo rabili kupovati lešnike v trgovini, ker jih bomo imeli sami dovolj. Oboževali smo lešnike in komaj smo čakali, da pridemo iz morja in jih poberemo in pravilno shranimo.

Na morju smo bili 10 dni, da bi lešniki izginili, na to ni pomislil prav nihče. Ko pa smo prišli domov in sem šle pogledat lešnike, sem bil šokiran, ker jih ni bilo več.

Kako jih ni, sem se spraševal dlje časa. 

Povedal sem ženi in žena je šla v akcijo, da povpraša sosede, ali je kdo videl, da je pri nas kdo hodil po parceli. Seveda nihče ni videl nobenega. Tako smo čez zimo ugotovili, da pa imajo sosedje nekam veliko domačih lešnikov, za katere pravijo, da so jih dobili od prijateljev. Ne verjamem, ker so lešniki tako dobri in zdravilni, jih redko kdo daje naprej. Ne bomo nikoli vedeli, kaj točno se je zgodilo, a sam sem bil prepričan, da so ti lešniki naši. Naslednje leto nismo šli na morje tako dolgo, dokler nismo prvo pobrali lešnikov in šele nato šli.

Tako smo poskrbeli, da ni mogel nihče drug pobrati lešnikov in da smo jih lahko jedli celo zimo. Sosede pa od takrat naprej jemljemo z rezervo, kajti ne vemo, ali so bili oni ali ne in nikoli tega ne bomo vedeli. Je pa čudno, da so samo tisto leto pri njih bili lešniki in nobeno leto prej, niti kasneje. 

Tako bi vsak pomislil, da to ne more biti ravno naključje. 

Pri nas so vedno na mizi lešniki, ne čips, palčke, kot drugje. Kajti moja žena, da posebno pozornost na zdravo prehrano in se tega tudi drži. Tudi ko peče peciva, še kako pridejo v poštev lešniki, ker je tako pecivo čisto drugačnega okusa.…