Ko pomislimo, da je v Sloveniji več kot 30 različnih narečij, se marsikdo ustraši in najprej pomisli, kako je sploh to mogoče, glede na to kako majhna je naša država? Res je da se teh 30 narečij deli v 7 glavnih skupin, ampak še vseeno je to velika zmeda, ko se srečata dve osebi s čisto nasprotnimi narečji. Lahko bi celo rekli, da gre tukaj za pogovor dveh tujcev, ki ne nikakor ne znata sporazumevati. Tu in tam najdemo kakšno narečje, ki niti približno ne zveni slovensko ali kaj podobnega.

V glavnem imamo naslednja narečja: gorenjsko, dolenjsko, panonsko, koroško, primorsko, štajersko, kraško in rovtarsko. Vsako se zelo dobro razlikuje po svoje. Včasih je zelo zanimivo poslušati ljudi, kako se pogovarjajo med sabo v nekem svojem narečju. Nekatere stvari seveda razumemo, druge pa malo manj. Ampak ko se pa ti dve osebi začneta pogovarjati z nami, pa kar naenkrat dobimo prazno glavo in nimamo pojma kaj so nas vprašali oziroma kaj so nam povedali.

Zelo zabavno je lahko seveda v šolah, ko pridejo iz različnih regij otroci v ljubljansko šolo. Tam lahko slišimo vsa narečja povprek. Zelo veliko šol je v Ljubljani na razpolago otrokom in tudi veliko otrok si želi iti nekam v šolo stran od doma. S tem radi izkusijo življenje na svojem in pa seveda se naučijo govoriti pravilno slovensko oziroma ljubljansko. Na začetku leta še vedno vsi uporabljajo lepo svoje narečje in bolj ko se bližamo koncu šolskega leta bolj jih sošolci in sošolke razumejo saj so začeli govoriti bolj po njihovo in uporabljajo manj narečja.

Svojega narečja definitivno nihče nikoli ne pozabi. To je narečje s katerim so odraščali in tudi če se nekoč preselijo nekam drugam in začnejo govoriti malce drugače, ko se vrnejo domov, točno vedo kako preklopiti na domače govorjenje in razumejo čisto vse.