Po tridesetih letih službovanja je čas, da si izpolnim še zadnjo željo z mojega seznama. Ko bo ta izpolnjena, pa moram napisat nov seznam želja oziroma ciljev, ki jih želim doseči v mojem življenju.

Ta zadnja želja pa je, da bi imel nekje eno majhno hiško, tako na samem, ograjeno z leseno ograjo, znotraj nje pa bi naokrog tekal velik pes pasme nemški ovčar ali pa šarplaninec. Zdaj moram samo še izbrati lokacijo. Vedno sem si želel živeti nekje v Posočju, Bovec se mi je vedno zdel nekako primeren. Svojo mladost sem preživel v velikem mestu, tako, da takšne lokacije odpadejo. Preveč gneče, preveč hrupa, preveč večerne svetlobe. V velikih mestih sploh ne opaziš več zvezd na nebu, vse je tako grozno osvetljeno. Tako, da bo Bovec ali bližnja okolica super lokacija, da bomo vikende in počitnice lahko preživeli v neokrnjeni naravi, daleč od mestnega vrveža in hrupa.

Podamo se na pot in v akcijo iskanja primerne lokacije, primerne hiške. Je res, da je Bovec tudi kar obiskan, da prihaja veliko turistov čez celo leto, tako poleti kot pozimi, da je kar gneča, ampak je drugače, drugačni ljudje prihajajo. Tudi turisti, ki prihajajo v Bovec si želijo, kot jaz, miru in tišine. In v teh krajih ju lahko najdeš na pretek. Dokaj hitro smo našli primerno lokacijo. Luštna hiška na obrobju vasi, tik ob gozdu. Stanovanje v prvem nadstropju dovolj veliko za bivanje in življenje dveh oseb, v pritličju pa dva v stilu pokrajine opremljena apartmaja za oddajanje. Zraven hiše nadstrešek za parkiranje avtomobilov, za hiško pa še majhna lopa za shranjevanje vrtnega orodja. In celotna parcela ograjena z lično narejeno leseno ograjo. Celotna parcela je travnik, le nekaj sadnih dreves je posajenih na njenem robu. Super. Boljše ne bi moglo biti. Kocka je padla. To bo naš novi dom. Po ogledu se odpeljemo v Bovec in uredimo še vso potrebno dokumentacijo.