Kaj vse bi dala, da bi še enkrat dedka videla, kako je dal na roko svojo uro. Vsak večer si jo je snel in vsako jutro dal nazaj na roko. Takrat sem bila majhna in sem poznala samo ure Casio, ker jo je nosil moj dedek. Oboževala sem ga, z njim mi nikoli ni bil dolgčas. On mi je dal tisto pravo ljubezen, ob njem sem se počutila varna, brez skrbi, vedno je našel rešitev, za vse težave. Najbolj pa mi je bilo všeč na njem, da me je poslušal. Pa verjamem, da v tistih letih nisem imela, kaj pametnega povedati, pa me je vedno poslušal do konca. Enkrat nisem slišala iz njegovih ust, da me ne bo poslušal.

Imel je nekaj svojih stvari, ki se jih še danes spominjam. Najprej ure Casio, daljnogleda, čepice, denarnice, pohodne čevlje in njegov siv avto. Najraje sem videla, ko sva se sama kam odpeljala v hribe, takrat mi je bilo najlepše, ker mi je vedno razlagal, kako je bilo takrat, ko je bil on manjši. Nikoli ni govoril grdo. Zelo me je bolelo, ko je odšel. Vse kar sem si želela od njega, sem si ure Casio in sem jo tudi dobila. Tako dolgo bi se borila, da bi jo dobila. Življenje gre naprej in jaz te ure Casio ne kažem nikomur. Ta ura ima posebno mesto v moji hiši in samo zame je vredna največ. Vem, da nobenemu drugemu ni vredna skoraj nič, zame pa ima večjo vrednost. Takšne ure Casio niso drage, da si je človek ne bi mogel privoščiti, ampak to ni pomembno.

Mogoče pa je, da si bom jaz kupila eno žensko uro in bom šla gledat ure Casio, da bom imela isto znamko, ki jo je nosil on. To bi mi bilo zelo lepo. Spomini so večni in prav je tako.…