Nikoli se nisem obremenjevala z mojo piko na obrazu, enkrat pa mi je ena sodelavka rekla, če sem kdaj pomislila, da bi si dala odstranit znamenje, ki ga imam na licu. Pravzaprav mi odstranjevanje znamenj ni predstavljalo kakšnega problema, da pa bi sama pomislila, da ga imam, pa nikoli nisem, enostavno sem živela z njim, ker sem bila prepričana, da ne bi izgledala čisto nič drugače brez njega, kot pa z njim in se mi je zame ne pomembna stvar.

Vzela sem to znamenje za moje in če sem kdaj brala ali gledala oddajo kako poteka odstranjevanje znamenj, nisem nikoli pomislila na svoje znamenje in da bi si ga lahko dala odstranit. Ker pa sem bila ravno v takem obdobju, da so bile v mojem življenju bilo kakšne spremembe dobrodošle, sem se odločila, da grem na pregled za to moje znamenje in na odstranjevanje znamenj sem začela gledati čisto drugače, sem se kasneje tudi za ta rutinski poseg odločila. Pri pregledu so mi pojasnili, da je znamenje ni nevarno in da si ga lahko odstranim, če me moti. Priznam, da me ni toliko motilo, koliko sem si želela, da se mi dogaja in za to sem se odločila za odstranjevanje.

Tisti dan priznam, da sem bila malo na trnjih, vendar je odstranjevanje znamenj tako rutinski poseg, da si že prej konec, kot da bi imel čas premišljevati. Danes znamenja nimam več in priznam, da se počutim boljše, ko se pogledam v ogledalo in danes na odstranjevanje znamenj gledam drugače, ker vidim, da na svojem telesu opazim svoja znamenja in točno vem kje je katero znamenje, ko prej nisem imela pojma. 

Tako če opazim kakšno neprimerne oblike si ga grem pregledat in tudi pripravljena sem na odstranjevanje znamenj bolj, kot sem kadarkoli bila prej. Včasih sem bolj gledala druge, kakšna znamenja imajo, danes pa gledam svoja znamenja in sem vesela, da me je sodelavka nato spomnila, ker sama se ne bi nikoli odločila, da grem na odstranjevanje znamenj, ker mi to sploh ni bilo pomembno.

…