Med malico za mizo sedimo Branko, Stanko, Janko in jaz. Klepetamo o vsem mogočem.

Oglasi se Janko. Sem kupil vikend na morju, pove. Vsi trije začudeno pogledamo. Kako vikend na morju, saj ne maraš morja, vpraša Branko. Janko pove, da si je žena Blanka zaželela vikend ob morju. Da bo lahko na jesen življenja čas preživljala na mediteranski klimi. Kupila sta ga za dobro ceno, vikend je na ključ. To pomeni, da ni potrebno narediti nič, samo prideš in odkleneš vrata. Blanka pa ne bi bila Blanka, če je ne bi nekaj zmotilo. Ženske pač. Po tleh in pa v kopalnici je keramika, ki ji ni niti malo všeč. In potrebno jo bo zamenjati. Vseh petinsedemdeset kvadratnih metrov. Noro. Janko nas povabi, da mu pomagamo pri razbijanju starih ploščic. Z veseljem sprejmemo povabilo. Štirje mušketirji, kot so nas včasih klicali, ker smo bili nerazdružljivi, že dolgo nismo bili v akciji. Prišel je vikend in čas našega odhoda.

Opremljeni z orodjem in pijačo se odpravimo na dolgo pot. Pri vstopu v vikend se Branko začudi. Saj ta keramika sploh ni grda. Zakaj, le zakaj to nepotrebno delo. Kdo bi razumel ženske. Prej most do Tokija, Branko mrmra v svojo brado. Vsak s svojim kladivom izberemo vsak svoj prostor in začnemo udrihat po tleh, da polomljena keramika leti na vse konce in kraje. Kot mali otroci smo, razbijamo in kričimo ter si dajemo duška. Nor občutek, ko lahko sprostiš vse svoj adrenalin na keramično ploščico pred seboj. Kar dva dni smo porabili, da smo razbile vse in še dodaten dan, da smo polomljeno spravili iz hiše. Zdaj pa pride na vrsto Janko, stari maček polaganja keramike. Branko in Stanko pripravljata lepilo, jaz režem ploščice na mero, če je kje potrebno, Janko pa hiti polagat ploščice, en dan in vsa keramika je položena.

Še fotografiranje narejenega, Blanka je zadovoljna. Super. Mi pa tudi.